Kolobocija preprostosti…

Kako butasta je pamet, s svojimi ugotavljanji in »védenji«, kako zlahka združuje povsem nezdružljivo, nelogično, o tem bom (tudi) tukaj… nekaj malega.

 

Nekoga imaš za poštenega… obenem trdiš, da ne ukrade zaradi tega, ker se boji, da bi ga ujeli.

Če tako »veš«, in tako »vedo«, potem, v bistvu, prav ničesar ne veš o poštenju (pa še o marsičem drugem, seveda), kajti…

Ne/poštenost je značajska odlika, značaj je pa stalnica, konstanta. Žal tudi NEznačajskost (njihova večna prilagodljivost samega sebe) sodi v kategorijo značajev, a to tu ne bo moteče…

 

Če si značajen, potemtakem tudi vselej prepoznaven, načelen, lahko imaš gromozansko priložnost, neka zadeva se ti dobesedno ponuja, da bi jo vzel, nikjer nikogar, ki bi te videl jemati, kaj šele, da bi ti krajo skušal preprečiti… pa NE boš vzel, ker je kraja proti tvojim načelom. Če si neznačajen, nek povprečnež, potem pa… vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti, priložnost-dela-tatu…

Kadar nekdo NE vzame, kljub temu, da bi lahko, in da bi, ob tem, popolnoma nekaznovan ostal, takrat je moč o poštenosti govoriti.

Kadar nekdo ne vzame zaradi tega, ker se BOJI vzeti (boji se posledic, kazni), takrat NE moreš govoriti o poštenosti, pač pa, v najboljšem primeru, o strahu, o preračunljivosti, dejansko pa o – (o)brzdani POKVARJENOSTI.

 

Njim je glede teh, in takšnih, »malenkosti« vseeno, še huje – zmorejo »spoštovati« takšno »poštenost«, s čemer izkazujejo samo to, da niti najosnovnejših etičnih razmejitev ne poznajo, da o značajih niso zmožni presojati, da do vzrokov nekih izkazovanj niso zmožni dospevati, da se niti sebe ne zavedajo. Ko bi se, in bi, ob tem, imeli trohico vesti, se ne bi razglašali v svojih krepko polepšanih podobah, z neresnicami.

 

Spoštujem te, čeprav vem, da si baraba, ki bo ob prvi priložnosti svojo barabskost izkazala.

Čudna »logika«, mar ne?! Zanje povsem običajna, »normalna«.

 

P.S.

Ob tem sem pomislil na neka tolmačenja, s katerimi ti znajo postreči med študijem, ko pravijo, da vse (velike) ideje propadejo zaradi »oportunistov«. Lepi besedi, oportunist, oportunizem, prelepi, glede na to, da iz nečesa povsem drugega skušajo, z neresnico, neko sprejemljivost narediti, namesto, da bi, povsem preprosto, povedali to, da… so vsa na nagonih temelječa bitja ( = živali) prilagodljiva, da vselej sebi iščejo in terjajo, da nimajo »hrbtenice«, da ne poznajo morale, da o njih ravnanjih, poleg sebičnosti, ODLOČAJO OKOLIŠČINE, da so, potemtakem, povsem NESUVERENE podobe in, še bolj posledično – da takšne podobe NE bi smele odločati o vsem tistem, kar se nanaša, posredno ali neposredno, vseeno, na »usodo« skupnosti!

Da, oni terjajo zase še več pravic, medtem ko, viš, jaz trdim, da imajo že obstoječih krepko preveč!