Kakšna zmešnjava…

Da je vsak dan najinega za cel teden veljavnega slovesa svojevrsten »miks«, o tem ne bi izgubljal besed, današnji pa se je še z dodatki izkazal…

 

V bistvu se ta »običajen miks« začne že v petek, in tudi včeraj je začel jemati zalet že v popoldanskih urah, ko…

 

Prvič v njenem kratkem živetju ji je uspelo »natepsti« komarja, ga zadeti in, kakopak, speštati, žal šele po tem, ko jo je že pičil, in takrat jo je bilo slišati, medtem, ko je gledala speštanega krvosesa na svoji dlani: »Jaz sem tatin Sonko, in tata in jaz sva huda, ker me pikaš«…

 

Priznam, vse zahtevnejša postaja v svojih izkazovanjih, pa že po nekaj dneh čutim občutno svojo utrujenost, a mi takšne zadeve, ob njenem milem glasku, vsaj malo obnovijo moči, mi nek dodaten zalet porodijo, pa čeprav po enotedenskem najinem enem začutim potrebo po »okrevanju«… a kaj, ko se že pred začetkom tega »okrevanja« pojavi tisti občutek, ki mi pripoveduje o tem, da jo pogrešam…

 

Zvečer, ko sva že bila na kavču, »pripravljena« za spanje, in sva se igrala, sem zaslišal njen »zakaj ne morem biti tukaj«. Sonkec, kako ne moreš biti tukaj, ko pa si, tudi sedaj. »Vem, ampak vedno«, je pojasnila…

Zato, ker je mama odšla od tu, sem ji pojasnil, hvaležen, da niso sledila dodatna vprašanja. Bo že sama ugotavljala, in, morda, tudi ugotovila, ali pa bova družno o tem, če bo tako naneslo, vendar takrat, ko bo nekoliko starejša, in če ne bo enaka postala. Lagal ji namreč ne bi, prav tako pa ji tudi resnice ne bi razkrival, vsaj prehitro ne, zlasti takšne, ki zmore o nekih nelepih zadevah spregovoriti…

 

Zjutraj sva se crkljala in znova med vožnjo ni bila najboljše volje, povsem drugačne, kot je takrat, kadar pridem po njo, da se odpeljeva domov, povrh vsega pa…

 

Ko sva dajala avto iz garaže – nikjer nobenega madeža, na tleh, ni bilo opaziti, po nekih petintridesetih kilometrih vožnje, in na avtocesti… motorju je začela pešati moč, in ko sem skušal v nižji prestavi voziti, je bilo še slabše, obenem pa je začela utripati opozorilna lučka, s »termometrom«. »Fino, samo še to mi je manjkalo«, sem dahnil…

 

Ko bi bil sam v avtomobilu – ma naj se pripeti karkoli se hoče, bom že, skupaj z otrokom pa, na avtocesti… kam naj jo dam, koliko časa bova čakala na pomoč, kako bo vse to prenašala…

 

Držal sem stopalko in samo upal, da bova dospela do prvega počivališča oziroma do bencinske črpalke, in nama je tudi uspelo. Ko sem dvignil pokrov motorja, je bila posoda za hladilno tekočino povsem prazna, čeprav jo je serviser pred mesecem do vrha napolnil, in čeprav je bila še pred desetimi dnevi polna, in krog nje se je že »kadilo«. Nikamor z avtom udaril, da bi neko poškodbo povzročil, nič, le – hudič je čakal na svojo priložnost, da nama dodatno začini dan…

 

Že na postajališču sem dolil tri litre tekočine, enako mero kupil za vsak primer. Deset kilometrov kasneje sem dolil liter, na zadnjem postajališču pred svojim izvozom pa še liter ustekleničene vode. Če že teče, naj teče voda, je krepko cenejša od hladilne tekočine…

 

Zapeljal sem naravnost k serviserju, in svojo prvo današnjo »srečo« ujel. Pravzaprav sem ujel njega, že je zaključil z delom, ko bi bil deset minut kasnejši…

Bojda me bo v torek poklical. Bojda mi bo, istega dne popoldne, če bo, spet, po »sreči«, tudi avto pripeljal. Ma, samo da je tam, kjer mora biti, pa da bo zadeva urejena. Čeprav…

 

Nekaj dni nazaj sem dahnil, kako sem se, s plačilom drv, prve od tekočih štirih skrbi znebil, zdaj pa – spet so štiri na dnevnem redu, kajti tega popravila nikakor nisem imel v načrtih!

 

Drugo »srečo« sem doživel, ko sem bil pripeljan domov, in ko sem ugotovil, da dopoldne ni deževalo, samo zjutraj, in so bila drva suha, pa – gremo, srajco dol in zavihaj rokave! Zdaj grmi, medtem ko se oblaki gostijo in tudi prve kapljice rajajo, vendar me to ne moti, drva so pod streho, tudi drobiž, za podkurjenje, celo na grobo mi je uspelo pomesti preostali drobir, tako da… se zdaj skušam posvetiti temu, da bi pogrešanje svojega Sonka nekoliko ublažil…