Trditev:
klošar je vedno pravilen!
Nek
klošar. Mlad, zdrav, močan. Vselej na istem mestu, vselej z istim izgovorom,
vselej prosi za denar…
Redno
hodiš mimo. Redno v žep sežeš, in mu daš nekaj denarja. Redno te z nasmehom
pozdravi, se ti z globoko-hvaležnostjo zahvaljuje, celo po hrbtu te potreplja s
svojim dober-človek-ste…
Nekajkrat
mu omeniš, v svojih mimohodih, da bi si moral zaposlitev poiskati, odgovorneje
kreniti živeti svoje živetje… a on, še vedno, in v nedogled, »imate kaj drobiža
odveč«…
Po
nekem času ti je dovolj, in pripeti se dan, ko mu rečeš, da tako več ne gre in
naj si službo najde. In mu, seveda, ničesar drugega, razen teh besed, ne daš.
In te mrko gleda, in…
Vztrajaš
pri svojem nič-več, s čemer se spremeniš, klošarju, kakopak, kajti – prej si
bil dober-človek, globoke-hvaležnosti, klošarjeve, deležen, zdaj pa si slab,
ker ubogemu revežu ne pomagaš…
Da,
klošar je vedno pravilen. In je, vedno, zgolj iz-sebe ugotavljajoč, vedno mu je
izključno njegovo ugodje merilo ugotavljanja sveta. Obenem ni zmožen sebe vsaj
pogledati, kaj šele videti, pa o lastni pravilnosti presojati. In takšnih
klošarjev je, koliko že, nekih, morda, osem milijard?!
P.S.
Povsem
vseeno jim je kdo, če sploh kdo, si, za to, da bodo o tebi vedeli, jim zadošča
odnos, s katerim se do njih izkazuješ. Lahko si največja baraba, največji
sprijenec tega sveta, tudi oni bi zmogli biti, ob ustreznih »priložnostih«, ni
pomembno, dokler od tebe dobijo, in jim dobljeno ustreza, boš dober-človek, in
ti bodo globoko-hvaležnost izkazovali…
Ni komentarjev:
Objavite komentar