Pesem…

Rišem. Na papirju rišem nek svoj čuden spev,

sploh ne vem kam me požene, vem, da bom letel,

dokler nosi, naj se širi, kamor že želi,

itak, ko me bo izrabil, spet me odloži…

 

Kaj sem mislil, kaj sem pravil, bo razglabljal čas,

pa čeprav mi znajo črke biti zgolj v okras,

ko z menoj se poigrajo kakor se jim zdi,

gori-doli, v neznano, v vse sveta smeri…

 

Rišem, rišem, ko podajam se neznano kam,

sproti se topim, razkrajam, da se v risbo dam,

kar so dale, to jim zneslo bo tudi vzet,

dokler zmogel bom na novo, spet, in spet, in spet…

 

Pravijo, da me poznajo, ti, ki vse vedo,

s tal se, bojda, jasno vidi zvezdno vse nebo,

mórda res, le kdo bi vedel, kljub temu se zdi

kot da nebu so premalo njihove oči…

 

Kakorkoli že, razvleče črka se v let,

da izpolni, z nekaj sreče, se v radost obet,

jaz pa, kakor vedno delam, v miru obsedim,

čakajoč, da v risbi novi, delček odložim…