Neke
zvezde mi žarijo
iz neba
globin oči,
radožive
poletijo,
in
nikdar preveč jih ni,
ko
odevam jih pojoče,
kot
najbolje vem in znam,
pa naj
sije, naj se joče,
v meni
najdejo pristan…
Včasih
bi oblak jim branil,
a premajhna
mu je moč,
vselej
jih toplo bom hranil,
vse do
tistega nekoč,
ko mi
bodo izgubljene,
ko
korak mi izpuhti,
pa ne
bo več zanje mene,
in za
mene njih moči…
Ni komentarjev:
Objavite komentar