V hladu praznosti…

Imeti vse, na dnu praznine,

kjer prazno čas v prazno mine?!

In kjer nebo z daljave mika,

a ne pusti niti dotika?!

V praznem nič se ne poraja,

le golta, golta, in razkraja…

 

Kako bi letal, ko pa krila

se sanjam niso namenila,

kako bi zvezde v noč sejal

brez upa, da bi k luči znal?!

Ne, v praznem nič se ne poraja,

le golta, golta, in razkraja…

 

Še neke plahe ptice spev

ne bo v praznem se razvnel,

in cvet, zato, da zacveti

si sonca blagega želi…

V praznem sonca ni, ne speva,

le v prazen nič prazno mineva.

 

Imeti vse, na dnu praznine,

pa da bi v pesmi še sijalo?!

Zgolj večna glad, in zgolj skomine,

in kup utvar, tako, za šalo,

da lažno na laží vrhove

postavlja lažne si bogove…

 

Ničesar ni, kar iz praznine

bi zmoglo duši se razdati,

da sreča vsaj na kratko šine,

hiteča vreti, praznovati,

praznina zgolj, ki ne okleva,

ko v hlad se praznosti odeva.