Posnemovalci v izvirnosti…

Do kod vse ne seže televizijski signal, pardon, TV programi! Verjetno jih tudi laponski nomadi, v svojih šotorih, spremljajo, pa Eskimi v iglujih, severni medvedi, tjulnji…

 

Dobro, za medvede in tjulnje nisem prepričan, a sem skorajda prepričan v to, da so poznani gorilam, vsem, brez izjeme, tako nižinskim, kakor gorskim, kajti to, da gledajo TV programe, zlasti športne zadeve, je edino možno pojasnilo tega, da…

 

Če gledaš, na primer, košarko, lahko vidiš tudi to, kako soigralca, ob uspešno izvedeni akciji, »trčita« s prsnima košema, ali, denimo, to, kako nek igralec stisne pest in se z njo, ali pa z obema, nekajkrat udari po grudih, ob čemer nekakšen bojni krik zbeži iz njegovih na stežaj odprtih ust. In, vidiš, popolnoma enako se izkazujejo tudi gorile, kadar o svojem nekem uspehu, ali o svoji moči, sporočajo, pa ni druge, kot te, da so zadevščino videle prek TV-ja in jo sedaj, ker jim je všeč, posnemajo! Razen…

 

Bentiš, pa ta dvom v spoznano! Ja, razen če… ma, skorajda ni mogoče, a denimo, da tudi ta možnost obstaja, malenkostna resda, a kljub temu, možnost, da se gorile na tak način izkazujejo od nekdaj, še iz časov, ko TV-ja ni bilo, in košarke tudi ne, seveda, pa pri (tudi) športnikih zgolj mati Narava o svojih nekih koreninah s takšnimi načini pripoveduje...

 

Da, se moram še odločiti, glede tega, ali gre za nekakšno posnemanje, ni pomembno kdo koga posnema, ali pa gre za značilnost, ki je krvi kot takšna dana, pa se, po tistem načelu, da kmet lahko gre iz džungle, a džungla ne gre iz njega, izkazuje…