Pr' Jernej…

Ko kreneš tam z Viča

do prvega griča,

in potlej še malo naprej,

gre levo in desno,

pa tudi vmesno,

do tja, kjer je bar Pr' Jernej,

Jerneja lastnica,

rdeča v lica,

postavna in mična od sile,

pol stota, še več,

bi znala dat preč,

pa še bi jo kile težile…

 

Za jed vsako vešča,

do mojstrstva ješča,

še najbolj jo golaž prepriča,

tak hud, zapečen,

iz popra varjen,

pa s papriko žge do hudiča,

sem enkrat ga skušal,

glasno primejdušal,

so solze kot potok mi vrele,

sem lekcijo vzel,

na školjki trpel,

medtem ko so ure polzele…

 

Ni boljšega piva,

kot tam se naliva,

kakopak, da golaž gasi,

takrat, kadar peče,

v potokih le teče,

da dno se nikdar ne suši,

je zlahka verjeti,

da zna se vrteti

potem prav zabavno ves svet,

pod mizo ležeče

se v kombi odvleče,

dostavi na dom, kot paket…

 

Minili so časi,

ko bil sem tam v vasi,

ma skorajda kakor doma,

zdaj ni takšne krize,

da bil bi spod mize,

in tudi prebava velja,

a tu in tam šine

v prijetne spomine

Jerneja, in golaž, in pir,

se stoži mi malo,

tako, bolj za šalo,

potem spet objame me mir…