Ko
kreneš tam z Viča
do prvega
griča,
in
potlej še malo naprej,
gre
levo in desno,
pa tudi
vmesno,
do tja,
kjer je bar Pr' Jernej,
Jerneja
lastnica,
rdeča v
lica,
postavna
in mična od sile,
pol
stota, še več,
bi
znala dat preč,
pa še
bi jo kile težile…
Za jed
vsako vešča,
do mojstrstva
ješča,
še
najbolj jo golaž prepriča,
tak
hud, zapečen,
iz
popra varjen,
pa s
papriko žge do hudiča,
sem
enkrat ga skušal,
glasno
primejdušal,
so
solze kot potok mi vrele,
sem
lekcijo vzel,
na
školjki trpel,
medtem
ko so ure polzele…
Ni
boljšega piva,
kot tam
se naliva,
kakopak,
da golaž gasi,
takrat,
kadar peče,
v
potokih le teče,
da dno
se nikdar ne suši,
je
zlahka verjeti,
da zna
se vrteti
potem
prav zabavno ves svet,
pod
mizo ležeče
se v
kombi odvleče,
dostavi
na dom, kot paket…
Minili
so časi,
ko bil
sem tam v vasi,
ma
skorajda kakor doma,
zdaj ni
takšne krize,
da bil
bi spod mize,
in tudi
prebava velja,
a tu in
tam šine
v
prijetne spomine
Jerneja,
in golaž, in pir,
se stoži
mi malo,
tako,
bolj za šalo,
potem
spet objame me mir…
Ni komentarjev:
Objavite komentar