Pri stop znaku…

Prav vse mine, vse se neha,

v hipu, ko se čas upeha,

vse se seli med spomine,

v njih zvečine bolečine…

 

Migneš v jutri, danes tu je,

da v včeraj svoj zapluje,

da preteklo se nalaga,

staro novo vse premaga…

 

Ni drugače, zmoreš iti

dokler ni do konca priti,

vse do tistega stop znaka,

pri katerem tema čaka…

 

Cilj je znan, tu ni dileme,

še najmanjše ni izjeme,

ki bi zmogla goljufati

in se še naprej podati…

 

Neka vnema, z njo hitreje,

na tej poti nič ne šteje,

to kako jo znaš hoditi,

to pa zna pomembno biti…

 

Če z lažjo, ali pošteno,

meni vsaj to ni vseeno,

če umazana je, čista,

ni zadeva zdaleč ista…

 

Pri stop znaku je carina.

Ni denarja tam, ni vina,

da resnico bi obračal,

kar zaslužiš si, boš plačal…

 

Pa, tako se mi zna zreti,

bolje je do tja dospeti

preko zadnjega poraza,

s sliko čistega obraza…