Se-la-smetje…

Avto je spet pri hiši, včeraj mi ga je serviser pripeljal. Da, imam srečo, s tem serviserjem, ne poznam mu podobnega, takšnega, ki bi dobro delo opravil, po zmernih cenah zaračunaval, obenem pa – ob njem mi ni potrebno misliti na to, kako bom dospel domov, od njegove delavnice, takrat, kadar avto tam pustim, in me do doma nekih devet kilometrov, brez sleherne oblike nekega javnega prevoza, ločuje, me popoka in odpelje… potem pa mi tudi avto pripelje, ko je popravilo končano, oziroma nek običajen, reden servis…

 

Nedolgo nazaj sem se vrnil na breg, sem šel v dolino, da sem dvignil denar in serviserju njegovo poplačal. Jutri pa se, po tem, ko najprej s košnjo zastavim, če ne bo spet deževalo, podam novi avanturi naproti, bom šel za računalnik gledat ter ga, po možnosti, tudi kupiti. In tiskalnik tudi, seveda, že nekaj mesecev je tega, kar je stari škripnil…

 

O tem, kako bom, ob tem, da me v avgustu čaka tudi zavarovanje objektov, se mi zgolj sanja, od daleč, a sem prepričan, da se bo izšlo, nekako že. Mora se iziti, ne nazadnje so izzivi zato, da se z njimi soočamo, in težave, da jih odpravljamo, in težje kot so, za odpravljanje, večje zadovoljstvo zmorejo poroditi, ko le še spomin nanje ostane. Odkar so izmislili negativno stanje na računu, in obročno odplačevanje, so zadeve nekoliko lažje, čeprav… ne maram dolgov, svojih, ne maram nekaj mesecev misliti na eno in isto obveznost ter komaj dočakati trenutek, da se je znebim, in ne maram negativnega stanja na računu. Hahaha, preveč je tega, česar ne maram, v zvezi s svojim denarnim stanjem, krepko preveč, a, upoštevaje pokojnino, marsikdaj ne gre drugače kot po sistemu ne-maram…

 

Upam, da mi bo do konca septembra uspelo »zadihati«, tudi darilo za malčico bom, v kratkem, realiziral, kajti v oktobru me čaka še en, zame vsaj, večji, če ne že kar velik zalogaj, servis avtomobila in registracija. Nadejam se, da bodo gume zdržale še eno leto, v nasprotnem bo »zabava« še nekoliko večja…

 

Ko je Malo doma, in se pogovarjava, o različnem… imela bi avtomobilček z baterijo… imela bi konja, oslička… imela bi, ko poštar reklame v nabiralniku pusti, potem pa ona sličice gleda, vse, kar ji je videt, in ji všečno deluje, tako da ji vedno rečem tisti ni težave, bova kar celo trgovino kupila, samo počakaj, da grem na stranišče in pokakam potreben denar…

 

Nekoč je bil nek osliček, tako je vsaj bilo moč brati, v neki pravljici, ki je cekine izločal. Uboga žival, vsi so jo »imeli radi«, dokler ni presušila, seveda. Nekoč, pač. Danes je drugače, in to krepko drugače, pravljic več ni, vsaj jaz si jih sebi ne dovoljujem, odkar sem si z njimi prste opekel, in jaz, tako kaže, ne ustrezam standardom, potrebnim za predelavo hrane v cekine. Ne vem, o tem, da sem osel, ne dvomim, le tega še nisem ugotovil ali sem premajhen, ali prevelik, da bi tudi po-moje ustrezno rezultiralo…

 

Nekako se nagibam k drugi možnosti, k tistemu prevelik. Če sem se malodane ves svoj čas kot osel izkazoval, če sem šele na stara leta dospel do tega, da sem črto pod tisti nič-več potegnil, in do svojega me-ne-zanima dospel, potem, bržčas, celo med kapitalne sodim. Vsaj nekaj, česar mi ne oporekajo, mi ne zavidajo, mi ne želijo vzeti, pa čeprav se, k sreči le tu in tam, pripeti, da bi se nekdo »prepiral« z menoj o tem, kdo od obeh je – večji osel…

 

V soboto, preden sva se odpravila na pot, sem načrtoval, da se bom z velikim grehom, nazaj grede, izkazal, natančneje, da bom, po ne vem koliko letih, kupil cel »plato« pločevink s pivom. Takrat so mi izpolnitev greha preprečile peripetije v zvezi z avtomobilom, danes, in v prihodnjih dneh, pa strošek, ki sem ga zavoljo njih doživel. K sreči se radi tega ne sekiram, znam želje obvladovati, in tudi razlikovati med ne- in potrebnim. Je kup pomembnejših stvari, v mojem vsakdanu, kot je neko ugodje, za katero sem tako in tako ugotovil, da nanj ne smem pretirano računati, kadar bi bilo od zunanjih dejavnikov odvisno. Bentiš, celo »zlatega« oslička so »imeli radi« samo dotlej, dokler je denar sral, kaj bi s takšnim, kakršen sem jaz, počeli?!

 

Se-la-vi, pravijo »žabarji«, kakor jih »ljubkovalno« imenujejo, se-la-smetje, pravim jaz, kadar na »svet« pomislim…