Življenje je…

Ko bi se pošalil, in na hitro zapisal, bi bilo moč prebrati, da ne vem, kaj je to življenje, ker sem prehitro brez njega končal, vendar…

 

Čeprav sem ga sproti razdajal, tako, kakor sem ga gradil, in čeprav to še vedno skušam početi, resda nekoliko skromneje, po količini, kot poprej, mi ga je, predvsem za spomine, pa tudi za mirno spanje, kar nekaj opredmetenega ostalo, da se imam po čem prek ramena ozirati…

 

Ostalo mi ga je, denimo, v vsem tistem, kar sem nekim dobrega naredil. In tega niti ni tako malo, glede na to, da sem se šele na svoja siva leta odločil za tisti nič-več, oziroma, če pravilneje zapišem, za tisti samo-tistim-ki-so-tega-vredni. Pa sem tudi življenje porajal, dobesedno, od posameznega, do nekega družinskega, ko sem izkazal, na primer, da je nemogoče mogoče, pa so se vsi neki otroci združeni znašli, pod streho svojih staršev, nasprotujočim okoliščinam navkljub.

 

Ostalo mi ga je na poteh, po katerih sem hodil, na svojih nekih področjih, da bi gradil, da bi izboljšal, predvsem drugim, ob čemer sem sebi, praviloma, samo slabše, težje povzročal. V okolju, v katerem ti letenja nezmožni raje krila prirežejo, kot da bi te videli leteti.

 

Ostalo mi ga je v besedah, tudi, ali predvsem, izpisanih, pravzaprav v tistem, kar so porajale, in tudi porodile, v različnih podobah, od nekih razmišljanj, prek prešernosti in vse do solza, s katerimi so mi izpričevali to, da sem v njih zmogel neko toplino prebuditi, jo izzvati, da si je drznila zaživeti, pa čeprav samo za nekaj kratkega časa.

 

Ostalo mi ga je v nekih redkih, vendar ne preredkih, v katerih zmorem, ko jih gledam, sebe videti, in njih v sebi najti. In sem z njimi več kot zadovoljen, da se mi kot moje življenje kažejo, glede na to, da se nikoli nisem prostituiral, pardon, se povprek podajal, kot neka smet, katero vetrič prek ceste raznaša.

 

V vsem tistem, kar sem fizično zgradil, v nekih zidovih ali drugih otipljivih, in podobnih, podobah… ne, ne, v tistem pa nikdar nisem svojega življenja ne iskal, ne videl, pač pa sem jih, že takrat, ko sem jih spočenjati začel, kot neke bodoče možnosti drugih obravnaval ter jih, temu ustrezno, večinoma tem drugim tudi dal… da ne bi čakali na neko razpravo o dedovanju…

 

Potemtakem… do nekaj življenja sem pa le uspel dospeti, in čeprav danes ugotavljam, da sem ga znal tudi stran metati, na temelju zaupanja, dobrih namer in čustvovanj, bi povsem enake napake počel, ko bi razred ponavljal, kajti dvomim, da bi se kadarkoli znal naučiti na račun drugih sebi jemati. Že to, da sem do svojega nič-več dospel, si štejem v gromozanski učni uspeh.