Blatoigra…

Do vratu in prek obraza,

še čez cokle na podplata,

enega nikjer izkaza,

ki bi skazal se – brez blata!

 

Prav po božje je krenila,

brez razmisleka, brez glave,

a sva njeno vsaj izmila

do podobe prave…

 

Zroč jo, lažje je umeti,

da se bog je šel igrati,

le – ko bi zmogel umno zreti,

bi po igri šel vse sprati!