Do
vratu in prek obraza,
še čez
cokle na podplata,
enega
nikjer izkaza,
ki bi
skazal se – brez blata!
Prav po
božje je krenila,
brez razmisleka,
brez glave,
a sva
njeno vsaj izmila
do
podobe prave…
Zroč
jo, lažje je umeti,
da se bog
je šel igrati,
le – ko
bi zmogel umno zreti,
bi po
igri šel vse sprati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar