Slišal
sem, da – ko se bom povsem zmanjšal, da bom spet mali, in tako star, da bom
kmalu umrl, bo ona pazila name, mi pomagala…
Najprej
sem se nasmejal, glasno, nato ji povedal, da je lepo od nje, ker tako razmišlja…
Dve
stvari sem zamolčal. Da jo bom, verjetno, prehitel, pa šila in kopita pospravil,
preden bo dovolj velika, da bi jo s seboj obremenjeval (česar tako in tako ne
bi želel početi). In tudi o tem nisem črhnil, da sem nekaj podobnega že slišal,
a je le še v zraku ostalo, tako, kakor vsemu zračnemu pristaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar