Čemu sploh?!

Velikokrat sem zastavljal, da bi, tudi takrat, ko sem, vsaj tozadevno, do cilja dospel, zastavljeno smiselnost izgubilo.

Velikokrat sem gradil, da bi, na koncu, v ruševinah nek naprej iskal. Velikokrat sem želel, preden sem ugotovil, da so želje nek nebodigatreba, nek balast, ki zmore samo voljo vzeti, z njo vred tudi moči…

 

A vztrajam. Ne povsod ter z vsem, seveda, »le« s seboj, s svojim načinom, s svojo potjo, s svojimi besedami, ki so mi edine še ostale, da se zmorem z njih pomočjo širše zoperstavljati…

 

Čemu sploh?!

S tem vprašanjem se mi dnevi prebujajo, da ga jutra ponesejo proti večerom, ki najraje z roko zamahnejo, češ »si sploh pri sebi,« pa drugje odgovora nanj ne morem najti, kot v tistem »zaradi sebe, da sebi zvest ostaneš, svojim vrednotam, svojim vodilom, zaradi tistih, resda redkih, ki zmorejo s tvojo pomočjo, in tudi v tebi, sebe najti, ter s tem do neke opore priti, pa čeprav neznatne«…

 

Čemu sploh?!

Najlažje je odnehati. Pravzaprav je še lažje tako, kakor se v obči folklori izkazuje, da vetrovi nosijo, malo sem, malo tja, kakor zapihajo, pač, a takšne radosti mi niso dane. Imam neke korenine, iz njih sem pognal, obenem sem svojim pustil rasti, imam obraz, enega samega, navadil sem se nanj, tudi tisti so se, ki me poznajo, pa ne bi begal ne sebe, ne njih, s tem, da bi podobe neke amebe, ali kameleona povzemal. To je vse, kar imam, vse ostalo se, v primerjavi s tem, kot povsem nevredno izkaže…

 

Čemu sploh?!

Marsikdaj pomislim na Galilea. Ni doživel lastnih sanj, niti lastne pravilnosti ne, preveč je, kakor v vseh časih, pametnih krog njega mrgolelo, a je trmaril, je vztrajal, do samega svojega konca, iz povsem enakih razlogov, kakršni tudi mene vodijo. Imel je sebe, imel je prav, videl je dlje, širše, in krepko več, kot zmore videti, in vedeti, neka povprečnost. Predvsem pa – zavezal se je hoditi po edini pravi poti, po poti razumevanja, po poti dejstev, po poti – Resnice!

 

Čemu sploh?!

Bilo bi mi lažje, krepko lažje, ko bi drugače, ko bi tudi sam znal k da-je-meni-bolje stremeti, ko bi mi cilj opravičeval sredstva, in predvsem neka nevretenčarska izkazovanja, vendar – takrat, v takšnem primeru, niti sebe ne bi imel, da bi o sebi odločal, pač pa bi bil zgolj neki smeti, nekemu odpadlemu listu podoben, med vsemi ostalimi, katerega že najmanjši piš ponese po svoji volji v… nič?!

 

Čemu sploh?!

Vse svoje življenje, tudi sredi množine živeče, sem sam, samemu sebi v oporo, in v snovanja ter hojo, na svojem bregu, na katerem le tu in tam, po nekem slučaju, nekega mimohodečega uzrem, da se za hip zaustavi, nato znova po svoje odide…

Vse svoje življenje imam ne-prav, čeprav čas pokaže, da temu ni tako, in pretežen del življenja sem čutil potrebo po tem, da ta svoj prav branim, v nasprotnem pomena ne bi imel. Kakopak, ne uspeva mi ga ubraniti, sem, kaže, med pametnimi premalo pameten…

Pravijo, da je vztrajnost lepa čednost, tudi, če ne zlasti tisti, ki se z nečednostmi kažejo, kadar jih kamere ne vidijo, kakopak. Marsikaj pravijo, predvsem o tistem, o čemer ne vedo, a je res, da zmore biti neuklanjanje pravilno, žal le takrat, kadar Pravilno, Etično, predaje ne podpiše, čeprav…

 

Čemu sploh?!

Ne vem, resnično ne vem! Vse, kar požanjem z njive svojih prizadevanj, je meni neugodno, marsikdaj boleče, tudi v spotikanje, onemogočanje naravnano, pa mi v žetvi ni do zadovoljstva dospeti, povsem drugače.

Tolažim se, da bodo semena, morda, obrodila, nekoč, v neki zaenkrat nevidni bodočnosti, katere mi, kakopak, ne bo dočakati, pa tudi od letine ničesar ne bom imel, da bi mi vsaj pogled ogrela. Pri čemer je tudi ta »morda« vprašljiv, in se mi bolj kot tisti »nikoli« kaže.

Zrcalo. Da, morda je to edini odgovor, katerega zmorem trdno v rokah držati, zrcalo! Da ko vanj pogledam, še vedno sebe uzrem! Zato, potemtakem.