Absurdi mojega življenja…

Vselej je tako, kadar sebe drugačnega, in svoje, živiš v ne-svojem okolju, pa se soočaš z različnostjo, popolno, v okviru katere ti okolje svoje vsiljuje, če drugače ne, potem vsaj kot merilo, ti pa vztrajaš, vedoč, da okolje še nikdar ni v času k dobremu prispevalo, k njemu vodilo…

 

Vselej je tako, kadar si, znotraj enega in istega, v katerem se samo po poimenovanjih, in izgledu, razlikujejo, drugačen, kadar presegaš povprečno rast, da se utegne majhno v tvoji senci neprijetno počutiti, in kadar je tega majhnega vsepovsod, ter toliko, da si odločanje prisvaja…

 

Vselej je tako, in nisem ne prvi, ne poslednji, ki se s tem sooča, in vztraja, navkljub temu, da niti razumljen ne more biti, kaj šele sprejet. Pač, ni dobro, kadar se v mlaki, med žabami, znajdeš v podobi postrvi…

 

Sem nepravilen pravilnež, sredi pravilnih nepravilnežev.

Sem nedobra dobrota, sredi dobre nedobrote.

Sem nelepa lepota, sredi lepe nelepote.

Sem siromašen bogataš, sredi bogatih siromakov.

Sem neznalski znalec, sredi znalcev neznalskosti.

Sem nestrokoven strokovnjak, sredi strokovne nestrokovnosti.

Sem nezmožen izvajalec, sredi izvajalske nezmožnosti.

Sem neuspešen graditelj, sredi graditeljev neuspešnosti.

Sem nepriznan pesnik, sredi priznanih nepesnikov.

Ma, če zaokrožim – sem butast umnež, sredi pametne butavosti!

 

Edina tolažba, ki me ohranja, mi potrebnih moči poraja, je v tem, da za svojim hrbtom puščam bistveno več, kot zgolj nek brlog, neko puhlo okrasje, nek podmladek…