Sred duše neba…

Ni duši tam, kjer obrodi

samo plevela cvet,

plevel ubija, jo duši,

ne da ji poletet,

ona pa mora do neba,

v ozvezdja plameneča,

da tam prebuja, se razda,

da se v delitvi veča…

 

Ni duši tam, kjer je imet,

kjer večen glad se siti,

tam znajo krila ji požet,

oči ji ugasniti,

ona pa v krilih tke objem,

da sonce v njem poraja,

pa da v očeh ga njenih zrem,

ko z nebom širnim me obdaja…