Ni duši
tam, kjer obrodi
samo plevela
cvet,
plevel
ubija, jo duši,
ne da
ji poletet,
ona pa
mora do neba,
v
ozvezdja plameneča,
da tam
prebuja, se razda,
da se v
delitvi veča…
Ni duši
tam, kjer je imet,
kjer večen
glad se siti,
tam
znajo krila ji požet,
oči ji
ugasniti,
ona pa
v krilih tke objem,
da
sonce v njem poraja,
pa da v
očeh ga njenih zrem,
ko z
nebom širnim me obdaja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar