Lik…

Nek lik prihaja pred oči,

ga ženem, a vztraja,

ne vem, da ponagaja,

da mi nemir budi…

 

Nek lik, spod širnega neba,

za hipec ne zamuja,

ko mi radóst ponuja,

v kotu mojega sveta…

 

Nek lik, ki v žile je dospel,

da skoznje pridno teče,

da zapekli, zapeče,

in bi v pozabo ne hotel…

 

Zamah z rokó, češ pojdi stran,

prav nič mi ne pomaga,

pa kaže se kot zgaga,

ki zlahka mi obarva dan…

 

Tolažim se: bo bolje!

Še plamen neke sveče,

ki v upanjih trepeče,

potone v vesolje…