Še
nikoli me ni zamikalo, da bi nekemu zidarju razlagal, kako je potrebno zidati.
Ne, povedal sem mu kaj želim, iz česa naj bo narejeno, kakšen izgled naj
zagotovi, potem pa mu prepustil, da je sam odločal o tem kako, in s čem, bo do
dogovorjenega dospel…
Na
pamet mi ni padlo, da bi čevljarja učil rezati, in obdelovati, usnje, pa
lepiti, šivati ga vkup, povedal sem mu kaj želim, in kasneje tudi kako čevelj
občutim, nisem pa mu pod prste gledal, da bi jih po moje sukal…
Še
marsičesa nikoli nisem počel, in mi na misel ne pade, da bi nekoga, na
njegovem, in ne-mojem, področju, usmerjal, uravnaval, kajti zavedam se, da bi
tako le kup nečesa neljubega spočel, in se za bedaka izkazal, pa…
Saj
razumem, da je neumnost dovolj neumna, pa hiti prav to početi, učiti o tistem,
česar sama ni zmožna izkazati, le tega ne razumem, kako takšna neumnost sploh
zmore obstajati?! In še manj razumem čase, pravzaprav se z njimi ne morem
sprijazniti, v katerih je neumnost na prvem mestu, pa bi o vsem odločala, in
tudi odločila…
Sinoči
sem slišal nek
kako-lahko-trdiš-da-želiš-dospeti-do-knjige-obenem-pa-nasprotuješ-popravkom,
vprašanje, ki samo o tem pripoveduje, da – ne ve, o čem pripoveduje, kajti…
Ja, res
je, želim poroditi knjigo, sicer je zastavljal ne bi, vendar želim poroditi
svojo knjigo, svoje delo in izdelek, ne pa izdelka, za katerega bi najbolje
bilo, ko bi se pod njim nek popravljalec-besedila podpisal...
Le
čevlje sodi naj kopitar, je Franclu nekoč ušlo z vajeti, in na papir, in mu v
bistvu ne morem zameriti mnenja, kaj šele, da bi mu oporekal, no, vsaj drugače
ne, kot…
Veš,
Francl, kot prvo – kopitarji nimajo čevljev, pač pa samo kopita, kot drugo pa –
kadar pod ušesi in med njimi ni drugega, kot jezik, takrat je, pač,
priporočljivo neke čepke za ušesa nabaviti, in, kakopak, vztrajati pri svojem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar