Medtem
ko sem včeraj zajtrkoval, kosil in večerjal, vse vkup, kakopak, nekaj po sedmi
večerni, mi je danes taisto uspelo že krog šeste, potemtakem – napredek…
In ne
samo to, ne vem, kaj me je prijelo, da sem si, po ne vem koliko mesecih, v
tednu, v katerem Male ni doma, pripravil topel obrok, skuhal juho iz kocke.
Spet napredek, obenem pa…
Medtem
ko sem jedel kruh in »vodo«, sem riž skuhal, pa imam tudi vprašanje jutrišnjega
hranjenja razrešeno. Trojni napredek, ki malodane na čudež meji…
Nikoli
nisem bil nek jedec, žerec še manj, jem, da pojem, da lakoto odženem, pa še ta
mora marsikdaj počakati, tudi dlje, kadar se mi druge stvari pomembnejše zdijo,
kot je nošenje hrane v usta. V bistvu se mi zdi hranjenje skorajda potrata časa,
nujno zlo, če pa je potrebno še pripravo izkazati, gre pa toliko več časa v
nič. Na srečo sem mlad, v nekem oziru zagotovo, in čvrstega želodca, sem ga z
izkušenim streniral, pa takšne navade, vsaj zaenkrat, ne delujejo negativno name,
ko pa bodo, če, pa naj. Raje lačna ptica na nebu, kot sita v kletki…
Da,
zanimivo, ko že sitost in kletke omenjam – dejstvo je, da nagonska bitja v
nekih živalskih vrtovih bistveno dlje živijo, kot pa na prostosti, čeprav jim
je prostor omejen, in z njim tudi njih volja, kar samo potrjuje to, da je
določenim njih poln želodec pomembnejši od česarkoli drugega. In – le kaj bi
nek lev, na primer, počel s prostranstvom savane, ko pa počne samo takrat, ko
za svoj glad lovi, v preostalem času pa živi svoj da-mi-je-čim-lepše?! Katerega
zmore, v sodobnejših ujetniških okoljih, celo z barvnim nekim TV programom
nadgrajevati…
Današnjega
svojega napredka ne bom proslavljal, še kako se zavedam, da je bolj spodrsljaj,
neko odstopanje od siceršnjega, kot karkoli drugega, obenem pa… bo že jutri
spet vse po starem. Od lakote umrl ne bom, vsaj zaenkrat še nimam takšne
namere, uri pa tudi ne bom pustil, da mi kakorkoli odmerja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar