Vzvodi…

Različni vzvodi obstajajo, za vrtenje planeta, kadar se znajde v rokah – temeljnega vzvoda?!

 

Denimo – kaj je potrebno za to, da se neka skupnost, recimo ji država, ki se ima celo za svetovnega policaja, za branilca vsega vrednega (bentiš, kako zlahka se to vse-vredno izkazuje v podobi denarja!), odloči, pa da z vojaško silo nad drugo krene?! Nič posebnega, »samo« interes, interes tistih, kakopak, ki vrtijo denar, in bi ga še bolj vrteli…

 

Kakopak, preveč enostavno bi bilo, ko se ne bi še enostavneje kazalo, kajti tudi interes denar-vrtečih mora imeti neko ozadje, neko podporo, s katero bo zmogel sebe uveljaviti, in to ozadje je – »ljudstvo«, vselej pametno, vselej »védoče«, in predvsem vselej, ter sprotno, seznanjeno z raznimi »grožnjami«, ki mu celo z druge strani Sveta pretijo…

 

Pa tudi takšni odzivi, podporni, »ljudstva« morajo na nečem temeljiti. Da, temeljijo, na maloprej zapisanem, oziroma, v eni besedi, na – neumnosti, na povprečnem, in prek vseh meja razmnoženem mentalnem stanju, stanju miselne (in čustvene) nezmožnosti. Ampak…

 

To »ljudstvo« je treba premakniti! Res je, a to premikanje niti ni težko, premaknjeno je od nekdaj, v večnosti svoji nespremenjeni, pa mu je samo potrebno postreči z ustreznimi besedami, pa krene. Denimo, kadar je potrebno nekooperativen režim odstraniti, takrat zmore biti popolna laž, ali pa neka izmišljotina, morda blodnja, dovolj za to. Denimo neko orožje-za-množično-ubijanje, četudi tam, kamor ga kreneš »uničevati«, sploh ne obstaja, ali pa sanje, ko nekemu predsedniku vlade sam presvetli bog sporoči, da je treba nad tega in tega kreniti. Groza, spet smo pri neumnosti, ki se niti tega ne zaveda, da bo, slej ko prej, razkrita…

 

A tudi to ne pomaga, razkritje neumnosti, kajti le-ta zase ve, da je pametna, in da vselej prav ravna, kajti njeno ravnanje je pravilno v odvisnosti od njenih interesov, pa ji zmore biti neko pobijanje povsem utemeljeno, pravično, drugo pa, ki se v istem času dogaja, krivično, obsodbe vredno. Pač, različnosti, ki se na nekem pašniku sočasno pasejo, niti niso tako različne, kot bi bilo moč soditi po izgledu…

 

In tudi to ne pomaga, tej neumnosti, da jo motijo določene zadeve, kadar se drugje izkazujejo, ali pa bi se utegnile izkazovati (ni zaman uvedeno novo izrazoslovje, s katerim pravno neosnovan vdor prek lastnih meja označiš za »preventivno vojno«), medtem ko so ji taiste zadeve, pod domačo streho, popolnoma samoumevne, celo tako, da na dejstvu, ki govori o zmožnosti tristokratnega uničenja vsega živečega, svoj »ponos« gradi…

 

Neumnost. Čim krene delovati, besedno, ali v dejanjih, se izkaže. Ne samo z ne-zavedanjem same sebe, in posledic lastnih učinkovanj, pač pa predvsem z dvojnimi merili, potemtakem z nemoralo, pa s sebičnostjo, s pogoltnostjo, nečlovečnostjo, z marsičem, in s prav ničemer lepim. No, za tiste, seveda, ki lepote ne vidijo v denarju, in v vsem, do česar je moč dospeti s pomočjo denarja. Za tiste, pač, ki jo iščejo v vsebini, ne v podobi, s katero »lepota« mineva…

 

V bistvu ne vem – je ta svet komedija, in to najbolj butaste vrste, ali tragedija, vsekakor pa je norišnica, in to takšna, da tudi vodstvene položaje, vsaj večinoma, zblaznelost zaseda. Pa ni nič čudnega, da se kriminalec razglaša za policaja, tiran za demokrata, medtem ko se »svoboda« s svojo »svobodnostjo« hvali, ujeto znotraj številnih meja, raznih pašnikov, in zlasti znotraj pameti. Pardon, neumnosti…