Jutro…

Zbudi se, kot rojstvo, da kliče,

da kliče, da vabi, da čudež ponuja,

da, kakor to slednjemu upu pritiče,

v barviti radósti za hip ne zamuja…

 

Korak bi usmerjalo, razna so pota,

ne zmore drugače, pa žene kreniti,

ne moti ga, da rada skaže se zmota,

še manj, da, morda, sploh nikamor ni priti…

 

Zbudi se zato, da obeta…

V dlaneh so mu sanje, in želje, hotenja,

v dlaneh so mu sonca, na videz nešteta,

ne ve, da pred noč je podoba življenja…

 

Pa sega, kjer níkdar ne bo mu doseči,

in riše v mavrice neke puhteče,

ki bi le o lepem, o čudežni sreči,

le-ta pa, po jutru, se v sence obleče…