Ko se
hrček poda na svoje kolo, da ga bo pridno vrtel – ne moreš ga drugače naučiti,
on ve kako je treba, obenem pa ima preveč energije, pa jo mora nekje potrošiti.
Knjig ne bere, še manj, da bi jih pisal, šport in nadaljevanke ga ne zanimajo,
da bi pred zaslonom koristno čas presedel, ne zanima ga preostali svet, da bi
krenil del svoje krme deliti, sprijaznjen je z obstoječim, pa ga ne mika, da bi
se v spreminjanje podal, celo na boljše, in, resnici na ljubo, tega niti zmožen
ni, pa…
Ko se
hrček poda na svoje kolo, da ga bo pridno vrtel, ni druge izbire, kot je ta, da
mu pustiš kolo in vrtenje, ali pa, da mu kolo, preprosto, spod tac vzameš. Že
res, da ga s slednjim osiromašiš za tvorjenje njegove zgodovine, a je res tudi
to, da taisti zgodovini, s tem, preprečiš – vrtenje v krogih, ponavljanje enega
in istega…
Ni komentarjev:
Objavite komentar