Mi, nepotrebni…

Družba takšnih, kakršen sem jaz, ne potrebuje!

 

Potrebuje poljedelce, da ji krompir in solato pridelujejo. Potrebuje rejce, da ji krompir-solato nadgrajujejo. Potrebuje zidarje, da ji votline gradijo. Potrebuje fizikalce, da ji vrednote izdelujejo. Potrebuje mehanike, da vrednotam učinkovanje ohranjajo. Potrebuje uradnike, da ji nepismenost podpirajo. Potrebuje padarje, da ji bolezni preganjajo. Potrebuje učitelje, da ji okvire ohranjajo. Potrebuje, ne nazadnje, pastirje, da ji pašnike obetajo. A takšnih, kakršen sem jaz, ne potrebuje, kajti…

 

Čemu bi potreboval nekoga, ki mi o moji napačnosti govori?! Čemu bi potreboval nekoga, ki mi skuša pokazati tisto, kar me ne zanima, do česar niti dospeti nisem zmožen?! Čemu bi potreboval nekoga, ki bi mi rogove brusil, in želodec brzdal, ko pa mi brez obojega živetja ni?!

Čemu bi potreboval nekoga, ki mi lepote neba riše, ko pa mi je zgolj do tistih v denarnici, v hladilniku…

 

Čemu bi, na koncu, potreboval nekoga, ki bi me po neki svoji poti peljal, ko pa meni samo moje kolesce veselje vzbuja?!