Nebo je
jokalo…
na polja,
na trate, na griče, gozdove,
na upe
zamrle, jeklene okove,
na
želje in v času pognale cvetove…
Nebo je
jokalo…
usihajo
polja, so trate v tihoti,
okovi
vzdržijo, jih prav nič ne zmoti,
cvetovi
pa krhki, in nežni, in mili,
pod
težo solza so glavé priklonili…
Nebo je
jokalo…
tišči ga,
pa toči, razžreti ga hoče,
morda
mu pomaga, ko žalost izjoče,
cvetovi
pa – vsi, prav po vrsti, so pali,
da bodo
v spominih za čas nek svoj žgali…
Ni komentarjev:
Objavite komentar