Ko imaš iz česa…

Pravijo, da so naravni viri omejeni, da rudnik, slej ko prej, dospe do tega, da nima več dajati. In tudi bogastvo se v čudnih svojih podobah kaže, kadar naj bi želodce sitilo…

 

Pravijo, da je lepota minljiva, da, slej ko prej, zbledi, ugasne. Čeprav je njen obstoj vprašljiv, kadar jo z očmi iščeš…

 

Ne vem, a nikdar nisem dospel do soglasja z občostjo, vsaj po poglavitnih vprašanjih ne, tistih, katera so njej sekundarnega pomena, če sploh, medtem ko meni govorijo o človeku, o človečnem, tudi svetu, in dvomim, da bi mi to uspelo. Drugače gledamo, njej so oči edino sredstvo, meni zgolj pripomoček do krepko merodajnejšega. In moja izhodišča so nekoliko višje, ne v trebušni votlini…

 

Kadar lepoto cveta iščeš v njegovi barvitosti, bo le-ta ovenela, zanesljivo, enkrat že. Če jo zmoreš najti v njegovi želji po kaljenju, poganjanju, ustvarjanju, na koncu tudi po lepšanju in dišavljenju, bo preživela tebe.

 

Sraki ni dano, to, da bi s seboj gnezdo bogatila, da bi ga iz sebe kot nekaj opaznega naredila, pa mora nabirati predmete, od katerih se sonce odbija, da do hladnega, pravzaprav lažnega sijaja dospe. A kljub njemu sraka ostaja…

 

Kakor se prst utegne kot neusahljiva izkazovati, v kolikor se ji posvečaš, ji vračaš, jo hraniš, tako se zmore ohranjati, tudi krepiti, vse tisto, kar človeka od preostalega razlikuje, in kar hiti v svoja izkazovanja, tam, kakopak, kjer so jih vredni, medtem ko se pri ostalih nauči brzdati jih, jih celo odpraviti…

 

Da, naravni viri zmorejo biti omejeni, in tudi so, tam, ter samo tam, kjer skuša majhnost, ničevost, prek svojega želodca, zrasti… a še vedno sraka ostaja. Tam pa, kjer zmoreš nebo, sonce, zvezde… iskati, in najti, na tleh, v posamezniku, tam pa zmore rudnik samo pridobivati, v kolikor ima komu, kakopak.