Vselej
je tako, kadar sebe drugačnega, in svoje, živiš v ne-svojem okolju, pa se
soočaš z različnostjo, popolno, v okviru katere ti okolje svoje vsiljuje, če
drugače ne, potem vsaj kot merilo, ti pa vztrajaš, vedoč, da okolje še nikdar
ni v času k dobremu prispevalo, k njemu vodilo…
Vselej
je tako, kadar si, znotraj enega in istega, v katerem se samo po poimenovanjih,
in izgledu, razlikujejo, drugačen, kadar presegaš povprečno rast, da se utegne
majhno v tvoji senci neprijetno počutiti, in kadar je tega majhnega vsepovsod,
ter toliko, da si odločanje prisvaja…
Vselej
je tako, in nisem ne prvi, ne poslednji, ki se s tem sooča, in vztraja,
navkljub temu, da niti razumljen ne more biti, kaj šele sprejet. Pač, ni dobro,
kadar se v mlaki, med žabami, znajdeš v podobi postrvi…
Sem
nepravilen pravilnež, sredi pravilnih nepravilnežev.
Sem
nedobra dobrota, sredi dobre nedobrote.
Sem
nelepa lepota, sredi lepe nelepote.
Sem
siromašen bogataš, sredi bogatih siromakov.
Sem
neznalski znalec, sredi znalcev neznalskosti.
Sem
nestrokoven strokovnjak, sredi strokovne nestrokovnosti.
Sem
nezmožen izvajalec, sredi izvajalske nezmožnosti.
Sem
neuspešen graditelj, sredi graditeljev neuspešnosti.
Sem
nepriznan pesnik, sredi priznanih nepesnikov.
Ma, če
zaokrožim – sem butast umnež, sredi pametne butavosti!
Edina
tolažba, ki me ohranja, mi potrebnih moči poraja, je v tem, da za svojim hrbtom
puščam bistveno več, kot zgolj nek brlog, neko puhlo okrasje, nek podmladek…
Ni komentarjev:
Objavite komentar