So
mnoge poti, in sila različne,
do ciljev
nevrednih leže vsepovprek,
zvečine
preproste, le redke odlične,
da
ženejo v jutri nek včerajšnji vek…
So prav
mrgoleče v steptano zmetane,
na njih
je pastir, z vetrom vred, kažipot,
nek nič
zgolj na koncu željam preostane,
nek
skupek utvar in strašanskih zablod…
Je
redke častiti, gredo v trnje iti,
prek skal,
prek polen, prek spotikov vseh vrst,
ni
vsakomur, da bi po njih zmogel priti,
potreben
korak je vztrajen in čvrst…
Jaz
svojo pot hodim, nikdar ne zablodim,
čeprav v
neželeno me zna popeljat,
a da mi
spoznanje vsaj, da z njim sodim,
kje
prav je, kje ni, vrednost cilja iskat…
Prav
zvesto ji služim, ko se mi podaja,
ne daje,
a jemlje po vrsti prav vse,
pa
upam, da sled, vsaj najmanjša, ostaja,
če že
vsak korak z nje hiti, da me žge…
Ni komentarjev:
Objavite komentar