Iz časa v čas…

Od ust do riti,

in čim dlje biti,

po možnosti s čim več zabave,

pri čemer šteje

lažje, hitreje,

za vse netvorne, bedne glave…

 

Čim več požreti,

čim več imeti,

še v sračjem gnezdu je blesteče,

čim več po-moje,

pa že lepo je,

čeprav celoti je preteče…

 

Do dna korita

glad nikdar sita,

še skozenj bi, ko bi se dalo,

zna le hlastati,

a ne sejati,

da ob požrtem bi pognalo…

 

A svet je škrt,

povsem zavrt,

obilje sleherno konča se,

pa meni ni,

kjer drug hiti

požirati, jemati zase…

 

Verige ni,

da ukroti,

da lovec se kot plen izkaže,

v sebičnosti

se svet krepi,

krepi za to, da – še bolj maže!