Melonasta trinajstica…

Sredi septembra, midva pa sva najino »njivo« melon začela »skubiti«…

 

Že nekaj dni sem pregledoval plodove, in danes sva prvega odtrgala. Vsaj pol  kilograma sočnega mesa je zmazala, v enem sladkanju, jaz sem si samo »kockico« dopustil, da sem ugotovil kaj sva pridelala. Ne vem sicer, po čem melone prodajajo v trgovinah, vem pa, da je najina vsaj desetkrat vrednejša. Pa ne radi tega, ker sva jo pridelala, pač pa zaradi polnega svojega okusa, in ne kot tiste iz trgovin, ki le na nek kumarični škrob spominjajo…

 

Še štirinajst jih imava, doraslih, a v dozorevanju, in nekaj manjših, za katere pa – če bodo, v redu, če ne… potem, pak, ne. Zdaj navijam za to, da bi še vsaj dve dozoreli, morda tri, v tem tednu, pa da se dete dodobra posladka, po enem letu, kar jih je nazadnje jedla…