Ne, ne solim…

Le kdo sem jaz, da bi drugim »pamet solil«?!

Le kdo sem jaz, da bi jih učil kako je potrebno?!

Le kdo sem jaz, da bi se po meni ravnali?!

 

Nisem, nisem ta »kdo«, nasprotno, vselej sem svojskosti spodbujal, jih podpiral, jih vzpodbujal, kakopak, v kolikor jim ni bilo madežnih podob in ravnanj očitati, pa si tudi sedaj ne bi drznil niti domnevati, da bi kdorkoli moral, in to zaradi mene, po ne-svojem. Itak tega zmožen ni, itak bi to bilo neizvedljivo, le…

 

Če smo že v »demokraciji«, pa tudi ko ne bi bili, svoje mnenje pa imam, in sem ga vselej imel, četudi je drugačno od občega, pa mu nasprotuje, in – če že imam mnenje, potem je, bržčas, prav, da mu živeti pustim, in verjetno ni napačno, da celo do besed dospe. Mislim – če vsakdo sme…

 

Nikogar ne učim. Učiteljevanje me nikoli ni mikalo, dvomim, da bi me utegnilo. Je pa res, da o napačnem pripovedujem, in o tistem pravilnem, kakršno bi moralo biti, da bi bilo utemeljeno uporabljati besede, kakršne so poštenost, dobrota, človečnost. In to počnem radi lastne vesti, ki v svojem strinjanju, kar molk, ne nazadnje, je, ne bi bila zadovoljna, in radi domneve, majhne, blede, plahe, da, morda, kdo ve, pripomorem k drugačnemu. Nekoč, nekoč, nekoč, ki ga, po vsej verjetnosti, nikoli ne bo…

 

Ne, ne solim, ne učim, ne pričakujem, ne terjam. Doslej sem bil dober zgolj za to, da sem »vedočim« njih zgrešena dospetja odpravljal, in jim do upanj pomagal, kadar se jim je tako zahotelo, pa še ob tem sem ugotovil, da bi bilo bolje, ko ne bi…