Brozga pa teče…

Bolj kot so skromni, v glavah, posledično v dušah in zmožnostih, več želijo. Na prvi pogled je takšno stanje nerazumljivo, skregano z dejstvi, a je zares povsem drugače kajti – ko je kozarec do vrha poln, takrat se vsaka kapljica prelije, in odnaša, bolj kot prinese, kadar pa je prazen, celo brez dna, takrat se napiti ne more…

 

Če te ne opazim v tvoji neopazni nič-posebnosti, bom, morda, opazil perje, s katerim se skušaš okititi. Resda tebe še vedno ne bom videl, vsaj drugače ne, kot v podobi nekega stojala, na katero perje obešaš, pa mi bo pogled, morda, samo do perja dospel, vendar – ker ga je moč vsepovsod videti, mi tudi ono nekega zanimanja ne bo vzbudilo, kaj šele da bi mi o neki vrednosti, svoji, govorilo…

 

Različne podobe obstajajo v Naravi, med njimi so tudi neke napihovalke, denimo ribe, žabe, ampak – bolj kot se napihnejo, več je samo zraka v njih, na koncu ugotoviš, da prevladuje. Še huje, da, z izjemo zraka, drugega niti opaziti ni…

 

Pij malo, pij dobro. Zanje ne velja. Za dobro se je treba potruditi, pravzaprav moraš najprej sploh vedeti, kaj to je. Pa je bolje veliko, in brozge…