Besede
sem sanjal.
So v
noč me peljale,
v papir
so se tkale,
a sem
jih odklanjal,
češ –
jih bom raje z jutrom lovil…
Nenehne,
in vztrajne,
povprek
so hitele,
kot
vrelec so vrele,
nemirnost
pa vanje,
pa
sem prav zato jih podil…
Bo
jutro pisalo!
A se
ne izide,
če ni
ti ko pride,
jih z
jutrom nič več ni ostalo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar