Skorajda
žal mi je, ker sem okna pomil, se je sivina z njih na nebo preselila…
Dnevom
se je začelo muditi, še malo, pa bodo že z jutri bežali, v temo. Kot da je že
tako ne bi bilo dovolj. In lila bo, lila, na vse konce in kraje, pa jo bom
gnal, da mi zamračenega še bolj ne zamrači. In mraz – že se je v hladu prikazal,
da bi poganjajočemu upanja vzel…
Še
malo, pa se bo začela tudi božično-novoletna norija, bolj kot ne sama sebi
namenjena. In neki puhlosti, ki bi se polnila, in nekemu norenju, kateremu je
vsakdanjost tako zadovoljna, da komaj čaka, da zaživi še bolj. In nekim
besedam, ki skozi zrak frčijo, želeč same od sebe, ne da bi zares menile, kaj
šele, da bi se v uresničevanje podale…
Nebo
je sivo. Nabira solze. Ne bom oken odpiral…
Ni komentarjev:
Objavite komentar