Nebo…

Me zase bolj za hec skrbi,

odgagal bom po svoje,

nikdar se, svoje žive dni,

za sebe nisem gnal,

pa – kot mi bo, tako naj bo,

verjetno prav tako je,

le v zvezdah naj mi bo nebo,

pa bom v miru spal…

 

Nebo pa kot nebo, se ve,

prav daleč stran zna biti,

me ne sprašuje, svoje gre,

in jaz sem zgolj nek jaz,

težave vse, vse kar pesti,

to zna do mene priti,

le videt redko se zgodi

smejoč, sijoč obraz…

 

Narava poskrbi za red,

drugače ni iskati,

pa škoda je dejanj, besed,

da bi kaj spremenil,

na vsakomur je, da ima

kar zna na pleča dati,

da v globine, vse do dna,

bo tovor bremenil…

 

Me zase bolj za hec skrbi,

nebo pa – naj le sveti,

dočaka neke svoji dni,

cel kup nekih spoznanj…

Sem v lastnem davno se predal,

do upa ni dospeti,

več sem se trudil, več dajal,

da bi ostalo – manj.