Neritna…

V lastno rit ne grem spustit,

iz nje mi je dajati,

v neke tuje riti it

učil se nisem znati…

Pa grem, kot grem,

kot vem, povem,

obraze zgolj iščoč,

da sme v oči

se videti

in v svetlo biti zroč…

 

V hrbtu se nerad krivim,

sem malo višje zrasel,

pa tja pod repe ne hitim,

da bi se v smradu pasel…

Pa grem, kot grem,

pa kaj potem,

če nisem običajen,

in mi spotik

je tudi v mik,

in sem težav vseh vajen…

 

Mi na dosegu je nebo,

znam svojega krojiti,

tudi takrat ko je temnó

v oporo zmore biti…

Pa grem, kot grem,

kot znam in vem,

kot sem doslejkrat skazal,

mi ni poti

kjer smrad živi,

ker – ne bi se umazal!