V
lastno rit ne grem spustit,
iz nje
mi je dajati,
v neke
tuje riti it
učil se
nisem znati…
Pa
grem, kot grem,
kot vem,
povem,
obraze
zgolj iščoč,
da sme v
oči
se
videti
in v
svetlo biti zroč…
V hrbtu
se nerad krivim,
sem malo
višje zrasel,
pa tja
pod repe ne hitim,
da bi
se v smradu pasel…
Pa
grem, kot grem,
pa kaj
potem,
če
nisem običajen,
in mi
spotik
je tudi
v mik,
in sem
težav vseh vajen…
Mi na
dosegu je nebo,
znam svojega
krojiti,
tudi
takrat ko je temnó
v oporo
zmore biti…
Pa
grem, kot grem,
kot znam
in vem,
kot sem
doslejkrat skazal,
mi ni
poti
kjer
smrad živi,
ker –
ne bi se umazal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar