Lovljenje časa…

Edina neskončnost, edina večnost, je čas…

 

Poraja v minevanje, mineva v porajanje, sestavlja, gradi, da ruši, da zmelje v prah. Vse, razen sebe, nekih zakonitosti, katerim zakonitosti Narave pravimo, in nenehnega minevajočega porajanja…

 

Absurdne so trditve o tem, da vemo! Še sebe ne poznamo, do dna oceanov nismo segli, s poznavanjem vesolja se slepimo, a hitimo razlagati, hitimo »vedeti« o svetu, čigar zanemarljiv, neznaten delček smo, zgolj pikica, povsem neopazna…

 

Bojda so »časi neizprosni«, pa nam vedno bolj časa-zmanjkuje, vedno hujši-je-tempo-živetja, vsem izboljšavam, vsem pripomočkom, ki naj bi lajšali, navkljub, vendar – ko se malo bolje zazrem, ugotavljam, da je krepko preveč časa, v katerem, in s katerim, ne vedo kaj početi. Pa zdolgočaseni iščejo številne zabave, s pomočjo katerih naj bi si živetja zapolnili, si jih celo osmislili…

 

Dovolil sem si veliko, dovolil sem si namreč prenehati loviti čas, mi je dovolj, da on lovi mene. Dovolil sem si ne vedeti za uro, za datum, za vse sekunde in minute, ki bi me rade razporejale, ko bi jim dopustil, seveda. Me odštevajo, tega se zavedam, pa jih kot take tudi upoštevam, a kljub temu…

 

Ali mi teče v prazno, ali ne, o tem bo presojal – čas! On sam, nihče drug. Ne trudim se mu kljubovati, obenem pa mu ne pustim, da bi brzel mimo mene, in še manj, da bi me v svoje dolgočasenje zvabil…

 

Lovijo ga moje besede, lovijo ga moja ravnanja. Kot pesem, ki svoj val lovi, da bi se z njim prek gladine podala. Nekaj teh valov, iz svoje preteklosti, še zmorem zaznati, upam, da jim še kakšnega pridružim…