Jadro vleče

Jadro vleče, veter vanj se je ulegel,

in galeb me spremlja že vso, dolgo pot, prek neba,

val za valom, ples neskončnega morja, je v dušo segel,

pa, z lahkoto, vanj še sama se poda…

 

Pozibava, kakor zibel ziba sanje,

dve modrini, zliti v eno, v skupen čar, vrh sveta,

misel lahka, prek meja se, vseh, poda, v radovanje,

vse drugače, sredi širnega morja…

 

Lepo drseče se razvleče pot, vse do miru,

Sonce žareče senco meče, da je manj potu,

galeb zakraka, mi, po svoje, pesmico pove,

malo zakroži, a nenehno z mano gre…

Razgrinja val za valom se, da brod bi moj objel,

veter ohlaja in zapiha svoj prelep napev,

vse je na mestu, nič ne manjka, le da teče čas,

in zarisuje, sproti, zgodbe na obraz…

 

Kup delfinov, ki, z valovi, se igrajo,

njim obstranske prav vse moje so skrbi, le žive,

zgolj skakljajo, kot se jim skakljati da, da se imajo,

zgolj zato, da čas v prazno jim ne gre…

 

Jadro vleče, z njim v neznano se podajam,

za menoj pa brazda svojo sled gasi, brez glasu,

morda črka neka me, zatem, izda, da sploh obstajam,

da sem bil, preden odjadral sem, hip tu…