Temna pota

Temna so pota temnih podob,

v senci mrtvaškega prta,

da gre živetje do konca čez rob,

in da so čustva zatrta…

 

Temna so pota, na njih le mrtvi,

prav vsak korak vse hitreje,

nič mu ni mar, še za sebe mu ni,

da le do konca odšteje…

 

Temna so pota, mikavno se zdi

tja do neskončne tišine,

v njej se, preprosto, za vselej zaspi,

in v njej trpljenje vse mine…

 

Temna so pota, na njih bremeni

vse, kar se joče in smeje,

vse, kar nemirno je, vse, kar živi,

vse, kar srce zbuja, greje…

 

Temna so pota, močan je njih tok,

hipec sam ne prizanaša,

čas le vrti v nenehen svoj krog

in prizadevno – odnaša…