V čakanju pomladi…

Jesen je znova tu,

in z njo v zraku hlad,

odšlo je vse po zlu,

kar sem imel kdaj rad,

vse bolj se krajša dan,

in širi se temá,

svetlobi je zaman,

meni dovolj vsega…

 

Jesen je znova tu,

v pisanem dehtenju,

stremljenje je na dnu,

čemu bi, v življenju,

vse bolj se krajša dan,

le ščepec ga ostane,

cvetočih ni poljan,

prav vse so razdejane…

 

Jesen je znova tu.

Temá. In laž. In hlad.

Odšlo je vse po zlu,

kar kdaj imel sem rad,

le… sem svetlobe dete,

pa mi je hrepenet,

da dneve te preklete

bo čim prej preživet…

 

Da pómlad spet požene,

četudi ne v mene.