Smešno, ali pak ne…

Trenutno poteka proces izdajanja lirične zbirke Večerne, večerom razdane, obenem tečejo neka prizadevanja za Vesolje, živeče umiranje, jaz pa…

 

Jaz pa sem, maloprej, novo zbirko zastavil, prav tako lirično. V stilu nekaj-je-treba-početi, in v želji, da določeni verzi, ki se mi ljubi zdijo, ne bi kar tako izpuhteli, v neki spletni pozabi…

 

Res je, včasih zna biti nehvaležno, kadar sočasno več stvari zastavljaš, a tako sem vselej počel, druge mi ni bilo. Že na delovnih mestih, na katerih sem kruh vsakdanji služil, sem se moral s pestrostjo nekih problematik soočat, nikdar monotonije, neke rutine, vselej izzivi, vselej problemi, novi, in novi, kar mi je bilo tudi všeč, in kot da tega ne bi bilo dovolj, so se, na tekočem traku, vselej neka vprašanja pojavljala, s katerimi se je bilo potrebno soočati izven delovnega časa, razreševati, pa še pisanje mi, ob vsem tem, nikoli ni dalo miru, celo med vožnjo ne, pa, če drugače ni šlo, sem pred rdečo lučjo hitel na cigaretno škatlico beležiti…

 

Da, nikoli nisem zdržal v ležanju, z vsemi udi od sebe, in zroč v nebo, celo na plaži, med dopustom, mi to ni uspevalo. Pa ne vem kaj je to dolgočasenje, pravzaprav o njem le toliko vem, da – kadarkoli sem ga poskušal izvajati, mi nikoli ni uspelo…

 

Da, novo zbirko sem zastavil. Trenutno je na neki petini izdelanega, domnevam, ne vem, se bom sproti odločal, tudi o tem, in dobesedno na ničelni točki, po vprašanju, če bo kadarkoli smela zaživeti, v svoji knjižni podobi, vprašanje je, če bo sploh priložnost dobila, vendar – če že ničesar pametnejšega nimam početi, si lahko vsaj neumnosti na pleča nalagam… bi bilo moč slišati, ko bi me mnenja zanimala, seveda.