V koristnem dnevu…

Danes sem koristno-počel – malo kosil, posodo pomil, in pospravil, pobral perilo, in ga pospravil, celo s kosilom sem opravil, začuda. Sicer ne vem, kaj je koristnega v tem, da travo pokosiš, in le-ta ni za, na primer, krmo, ampak, dobro – danes sem se kot koristen izkazoval…

 

Medtem ko sem jedel včeraj skuhan riž, mi je v misli dospel tisti obči »otroka je treba čimprej naučiti, da določena dela opravlja, bo to potreboval za življenje«…

Jaz sem, očitno, tup, če ne radi drugega, potem zaradi tega, ker, kaže tako, ne vem, kaj otrok potrebuje za svoje življenje! Pa si nekako po svoje razlagam, da najprej potrebuje čim več – (lastnega) otroštva!

 

Ne vem, morda tudi rad ne znam imeti, pa da bi s sebe na otroka prelagal, želeč čimprej-ga-naučiti, kakorkoli že, moji otroci so, ob meni, popolnoma drugače, pa…

 

Do sredine osnovne šole so imeli dve zadolžitvi: opravljati šolske obveznosti, pospravljati svoje igrače, da pred spanjem ne ostanejo razmetane. In sem jaz opravljal tozadevno ženska dela, pa sesal in pomival tla, brisal prah, po hiši, kakopak, tako da je bilo malček več dela, kot bi ga neko stanovanje terjalo. In šele v nekem tretjem, četrtem razredu, so začeli vsak za svojo sobo skrbeti, kasneje pa tudi za čiščenje hiše kot celote. Pa, začuda, meni ni krona-z-glave-padla, oni pa so se dovolj pravočasno naučili opraviti-z-življenjem. Mislim, saj niso imbecili, da se ne bi zmogli zlahka naučiti tistega, česar se zmore sleherni bebec!

 

Ne, ne, niso bili razvajeni, daleč od tega, nasprotno, velikokrat sem poslušal nek ta-ima-mobitel-pa-to-in-ono-jaz-pa-nimam, a sem vselej odgovoril »vse ob svojem času, takrat, ko se dejansko potreba izkaže«, obenem pa jim, njim nerazumljivo, pridodal, da imajo, ob meni, in z menoj, bistveno več, kot ima nek »ta« vsega skupaj…

 

Danes znajo in pospravljati, in pomivati, in kuhati, in vse ostalo, kar vsakdo zna, in znajo še krepko več, od tega vsakega – znajo biti ljudje, in človeški! Kakopak, ne po pojmovanju "človeškega", s kakršnim se občost izkazuje…

 

Ja, treba-ga-je-čim-prej-naučiti, kajti – je debilen, pa leta potrebuje za takšna učenja… imam ga rad/a, a raje vidim, da otrok naredi, kot da bi moral/a sam/a… ne nazadnje, tudi tisti »tudi jaz imam pravico do življenja« mi ni neznan, celo »prerekal« sem se radi njega, z nekimi sila vele-ne-umnimi urednicami, le sam do njegovega izreka nikoli nisem dospel, zaradi tega, ker – sem se jaz odločil otroka imeti, sem ga jaz na svet poklical, jaz ga imam rad, pa mu skušam čim bolj (o)lajšati, (o)lepšati… in kako bi mu lahko bolje lajšal, in lepšal, kot tako, da ga – čim kasneje obremenim, da mu čim več otroštva dopustim, da ga čim kasneje krempljem dvonožnosti predam?!

 

Me sicer še jezik-srbi, a bom milosten…