Se
včasih misel mi poda
v poljane
mehke svile,
prek
gričev nekih do neba,
ki
zvezde bi ga okrasile…
Potoček
vabi, vre izvir,
in spev
mu ne mineva,
stezica
pa v svoj nemir
korake
vse odeva…
Prav
vsaka ped okus ima,
da do
naslednje vleče,
vzpodbuja,
žene, posladka,
in
zbuja se dehteče…
Ej,
misel, kaj s teboj mi je,
čemu si
sploh pognala?!
Odide
vse, kar kdaj dospe,
zakaj bi
ti ostala?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar