Ne,
nisem Prešeren,
še manj
prešeren,
moja je
duša prepolna gorja,
ni mi
dvojine,
v enem
mi mine,
niti
posnemati se me ne da…
Nisem
skopiran,
s traku
sproduciran,
níkdar
prek vrste, a v vrsti sploh ne,
vselej
v iskanju,
níkdar
v hlastanju,
vedno
po težkem korak moj dospe…
Ni mi z
vetrovi,
ni mi z
bogovi,
zlasti
ne tam, kjer odloča denar,
sonce
mi sveti,
znam ga
spočeti,
tema
povsem mi neljuba je stvar…
Nisem
Prešeren,
vase sem
veren,
a si,
prav zlahka, klofuto znam dat,
pot
hrepeneče
nase me
vleče,
tudi ko
z nje ni ničesar iskat…
Prava
so pota
vselej sirota,
ni brez
želodca, komolca, pesti,
k sreči
ne mika
me obča
slika,
naj mi
živetje življenje živi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar