»Jesen življenja«…

Veliko sem jih slišal govoriti o tem, kako je starost lepa, pa… ne vem, ali so tako govorili zaradi tega, ker jim v starosti ni potrebno opravljati drugega dela, kot tistega, katerega si sami naložijo, ali pa, morda, zato, ker vsaka-tolažba-prav-pride, kakorkoli že…

 

Res je, jesen je čudovita, vse se obarva, pisanost dobesedno kipi, vendar, ko pogledaš, vidiš, da kipi – naravnost na tla. Pa se bolj pusto izkaže, na koncu, ko sokovi zaspijo, in mraz mrtvilo zajame…

 

Bolj kot razmišljam o starosti, bolj ugotavljam, da ima eno samo prednost – smeš biti utrujen in brez volje. Zato so tudi izmislili razna kvačkanja in sudokuje, da si starost vsaj z nečim »lepoto« zagotovi…

 

Kakopak, zavedam se, da so različni okusi, in tudi različne zadevščine, v katerih lepoto iščejo, ali zgolj »iščejo«, a kaj, ko pa meni nikdar ni predstavljalo nekega posebnega zadovoljstva jesti-piti-izločati-in-podobne-smiselnosti-živetja…