Veliko
sem jih slišal govoriti o tem, kako je starost lepa, pa… ne vem, ali so tako
govorili zaradi tega, ker jim v starosti ni potrebno opravljati drugega dela,
kot tistega, katerega si sami naložijo, ali pa, morda, zato, ker
vsaka-tolažba-prav-pride, kakorkoli že…
Res
je, jesen je čudovita, vse se obarva, pisanost dobesedno kipi, vendar, ko
pogledaš, vidiš, da kipi – naravnost na tla. Pa se bolj pusto izkaže, na koncu,
ko sokovi zaspijo, in mraz mrtvilo zajame…
Bolj
kot razmišljam o starosti, bolj ugotavljam, da ima eno samo prednost – smeš biti
utrujen in brez volje. Zato so tudi izmislili razna kvačkanja in sudokuje, da
si starost vsaj z nečim »lepoto« zagotovi…
Kakopak,
zavedam se, da so različni okusi, in tudi različne zadevščine, v katerih lepoto
iščejo, ali zgolj »iščejo«, a kaj, ko pa meni nikdar ni predstavljalo nekega
posebnega zadovoljstva jesti-piti-izločati-in-podobne-smiselnosti-živetja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar