Svojih
umrlih se spominjam, pogostoma, in ne morem reči, da so odšli, kajti preveč so
v meni ostali, da bi jih zgolj kot umrle živel…
Obrazi,
glasovi, ravnanja… marsikdaj mi je, kot da bi na nekakšnem velikem platnu
gledal preteklost, kako se mi v sedanjem odvija. In misli, besede, dvosmerno
živijo, da bi tozadevno neponovljivo obnavljale, in ponavljale…
Z
njimi sem izgubil več, kot mi je brez njih ostalo. Tudi del mene je z njimi
odšel, da v njihovem objemu počiva. In se mi, tako, v nazaj, izkazujejo kot
krepko večja iskrenost, kot je tista, ki jo zmorem, v ščepcih vsaj, v
sedanjosti užiti…
Da,
so odšli, na njihovo boljše, a ostali, obenem, kot da bi vedeli, da bi mi brez
njih slabše bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar